Kdo sem

Svojo glasbeno pot sem začel pri šestih letih, ko sta me starša vpisala na ure klavirja in glasbene teorije. Čeprav lahko odkrito povem, da me klavir nikoli ni tako zelo privlačil kot kasneje kitara, sem ga igral in pridno vadil do 14 leta, ko sem končno ugotovil, da je glasba, ki jo poslušam, pretežno zasnovana na zvokih električne kitare. Tako sem v osmem razredu osnovne šole 60 in nekaj tipk zamenjal za 6 strun in zvočnik, vsaj tako se mi je zdelo takrat. Danes vem, da sem se v osmem razredu odločil za nov način življenja in novo življenjsko pot. Oče mi je pokazal prvih nekaj akordov in tako prižgal v meni ljubezen do tega inštrumenta, ki traja še danes.Glasbena pot me je v začetku vodila do različnih učiteljev v Sloveniji. Riffov legendarnega Hendrixa sem se učil pri Pavletu Kavcu, osnove jazza sem spoznaval pri Žarku Živkoviču, Primožu Grašiču in Petru Miciću, svoj pravi ‘glasbeni jaz’ pa odkrival pri Mateju Mršniku. Vzporedno z glasbenim izpopolnjevanjem sem pričel tudi z glasbeno kariero. Kot avtor in kitarist sem s prijatelji v 2. letniku gimnazije ustanovil skupino ‘7th Guest’, pri kateri sem  prvič začel tudi s pisanjem besedil in glasbe. S ‘7th Guest’ smo nanizali kar nekaj koncertov in predvsem veliko nepozabnih izkušenj.

Po končani gimnaziji Vič sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, obenem pa sem pri dvajsetih letih postal član spremljevalne skupine Omarja Naberja. To je bilo ravno po njegovem uspehu na ‘Bitki talentov’, tik pred Evrosongom. Sedaj je šlo zares! Koncerti so polnili moje vikende in tedne, bioritem je bil obrnjen na glavo, spoznal sem, kako deluje glasbeno-menedžerski ustroj, kaj vse gre lahko na odru in za njim narobe in kako čudovito je igrati na velikih odrih in živeti življenje glasbenika. Kljub napornemu urniku sem redno doštudiral in diplomiral in se po koncu študija odločil, da se popolnoma posvetim in predam glasbi in kitari. Želja po nadaljnjem ustvarjanju me je, po več kot 300 koncertih z Omarjem, pripeljala do priljubljene pretežno ženske rock skupine Makeup2, za katero sem ustvarjal glasbo v zadnjih letih in z njo nastopal na domačih in tudi na tujih koncertnih odrih (Srbija, Hrvaška, Madžarska). Na povabilo sem prvič igral tudi s svetovno zvezdo – Katie Melua, ko je kot posebna gostja nastopila na Viktorjih. Začel sem s poučevanjem v zasebni glasbeni šoli, ki jo je ustanovil moj takratni učitelj kitare in me povabil k sodelovanju. Skupaj sva pripravila in spisala prve učbenike in drugo avtorsko učno gradivo za celoten šolski program. Kot avtor pa sem sodeloval z različnimi slovenski glasbeniki in pisal glasbo ter besedila za najrazličnejše slovenske izvajalce, kar počnem še danes. V letu 2009 me je k sodelovanju povabil še priznani tolkalski kolektiv The Stroj, ki redno koncertira doma in v tujini. Zanje sem prispeval dobršen del glasbe in aranžmajev takratnega repertoarja.

Poleti leta 2009 sem pri svojih 25-ih prvič odšel čez lužo, natančneje v Los Angeles na ure k priznanem kitaristu Rafaelu Moreiri in na ogled Musicians Instituta v Hollywoodu – šole, kamor sem si od nekdaj želel. Doživel sem ogromno lepega in se dodobra seznanil s šolo, kar je samo še podkrepilo mojo željo po dodatnem izobraževanju tam. Prva polovica leta 2010 je zame minila v pripravah na odhod v Los Angeles, postal pa sem tudi nov kitarist rokerske skupine Anavrin.

Spet sem bil nazaj v mestu angelov. Tokrat s popolnoma jasnim ciljem – vaditi, vaditi, igrati in se učiti od najboljših. Čez noč so kitaristi, ki sem jih do takrat občudoval samo preko youtuba in cedejev, postali moji učitelji in nenazadnje tudi prijatelji. Paul Gilbert, Scott Henderson, Allen Hinds, Sid Jacobs, Danil Gilbert, Carl Verhein in drugi so mi vsak dan odkrivali še neraziskane dele glasbe in kitare. Od njih sem se naučil ogromno stvari v zvezi s kitaro, pa tudi življenjem. Ugotovil sem, da je bolj kot karkoli drugega potrebno uživati na ‘poti’ do ciljev, drugače lahko pot kitarista in verjetno tudi ostalih ljudi hitro postane ena sama gonja za vedno novimi cilji, ki izbriše užitek igranja in življenja tu in zdaj.

Po izobraževanju na Musicians Institutu sem se vrnil v Slovenijo in se na povabilo Aleša Uranjeka pridružil novo nastali ekipi CoverLover, obenem pa začel tudi z intenzivnim pisanjem glasbe za mojo skupino Evil Eve, s katero smo se septembra 2011 uvrstili na kompilacijo Vala 202 z naslovom ‘Imamo dobro glasbo’. Med več kot 200 prijavljenimi skladbami se je prav Ne bi, hvala uvrstila v izbor za album.

Sočasno z glasbenim izobraževanjem sem se ves čas izobraževal tudi duhovno, naposled sem pričel s tako imenovanim EFT oziroma tehniko čustvene svobode. Sprva kot učenec, kasneje tudi kot izvajalec. EFT se je izkazal kot odlično dopolnilo tako za športnike kot tudi glasbenike, nenazadnje je že dolgo uveljavljeno dejstvo, da zgolj fizična sposobnost za dolgotrajen uspeh ni dovolj. Z EFT pa ob premagovanju lastnih strahov, starih vzorcev in še česa rasteš tako osebnostno kot tudi v glasbenem smislu.

Zadnji dve leti preživljam kot polno zaposlen glasbenik. Na povabilo Zorana Predina smo s CoverLover postali njegova spremljevalna skupina. Plod našega dosedanjega sodelovanja je kar nekaj koncertov doma in v tujini in pa tri skladbe, predelava Zoranove Okupatorke v Novo Okupatorko, povsem nov Hudič in pa nova himna za košarkaško evropsko prvenstvo 2013.

Leto 2013 bo čudovito in pestro in veselim se novih podvigov!

Hvala, ker si/ste si vzeli čas in prebrali do konca.